Cerkveni nauk o spolnosti je veliko več kot prepovedi

Thumbnail

Na današnji dan pred 47 leti je papež Janez VI. izdal okrožnico Humanae Vitae, ki predstavlja Cerkveni nauk o zakonu, spolnosti in tudi kontracepciji. Okrožnica je tudi za današnji čas bogata in preroška, a še vedno marsikje nerazumljena. 

V ZDA je teden od 19. – 25. julija zaznamovala posebna kampanja, namenjena predstavitvi in promociji naravnega načrtovanja družine (NND). Teden NND-ja je potekla pod geslom “Dobro za telo. Odlično za dušo.” in je skušal ljudem približati tako učenje Cerkve o tem kot tudi življenjske izkušnje parov, ki v skladu s tem živijo svoj zakon, spolnost, družine.   

Ob tej priložnosti je bil med izpostavljenimi besedili, ki jih je ponudila Ameriška škofovska konferenca, objavljen tudi naslednji zapis doktorice moralne teologije Janet E. Smith:

Cerkveni nauk o kontracepciji ni zgolj neka doktrina, ki govori, česa ne smemo. Veliko ljudem bi bilo v pomoč, če bi vedeli, da je to doktrina, ki razlaga, kako izjemno pomembno je imeti otroke. Eden od razlogov, zakaj naša sodobna kultura tako težko razume resnico Humanae Vitae, je tudi v tem, da ne zna več ceniti tega, kakšna neizmerna dobrina so otroci. Res je, da večina staršev ljubi svoje otroke bolj, kot si je mogoče predstavljati, in se pogosto tudi zavedajo, da so prejeli velik dar od Boga. Mnogi starši pričujejo o tem, kako so v trenutku, ko so prvič prijele v roke svoje dete, izkusili naval ljubezni, ki se ne more primerjati z ničemer.

Ne zavedajo pa se vedno, da so v tem, ko imajo otroke, Božji sostvaritelji. Ne gre za izraz iz Humanae Vitae, ampak za izraz, ki ga je v svojih besedilih uporabljal Janez Pavel II. Humanae Vitae sicer govori o “izredno pomembnem poslanstvu posredovanja človeškega življenja”, ki ga je Bog zaupal zakoncem. Človeško življenje ima neprecenljivo vrednost; človeška duša je ustvarjena, da bi bila deležna blažene večnosti v družbi Boga, angelov in svetnikov. Samo Bog lahko ustvari novo človeško dušo, vedar potrebuje pomoč človeški bitij, ki rodijo novo osebo. Med spolnim odnosom zakonca vabita Boga, da uresniči svoje stvariteljsko dejanje priklica nove človeke duše v življenje: onadva prispevata spermij in jajčece; Bog da dušo. To dušo nato zaupa staršema, da bi jo vodila in vzgajala in ji nazadnje pomagala priti v nebesa.

Naša kultura se ne osredotoča na to, da bi ljudem pomagali razumeti, da bodo nekega dne verjetno postali starši in kako izredno pomembna naloga je to. Ne pomislimo prav pogosto na to, da bi morali večino mladosti preživeti v pripravah na odgovornosti starševstva.
Kontracepcija nam omogoča, da na spolni odnos gledamo kot na nekaj priložnostnega, običajnega in do neke mere nepomembnega, ne pa kot na dejanja, ki lahko spremeni vesolje – kajti rojstvo novega človeškega bitja zares spremeni vesolje. Nekdo, ki prej ni obstajal, zaživi in bo za vedno obstajal.

Če bi se ljudje zavedali neizmernega pomena spolnega dejanja, ne bi mogli biti do njega tako brezbrižni, kot so danes. Svojega zakonca bi izbirali zelo zelo skrbno in bi kot najpomembnejše merilo uporabili primernost te osebe za starševstvo. Tisti, ki se poročijo z nekom, ki bo znal biti dober starš – z nekom, ki zna biti potrpežljiv, velikodušen, odgovoren, prijazen, usmerjen k drugemu in zanesljiv – bodo skoraj zagotovo dobili tudi čudovitega zakonca. Kdo pa si ne bi želel moža ali žene s temi lastnostmi? Naša kultura neobvladane spolnosti in kultura ločitev pa je pripeljala do tega, da je 68 % otrok v ZDA rojenih zunaj zakona [v Sloveniji 58 %, op. p] ali v družinah, ki bodo razpadle zaradi ločitve [v Sloveniji razpade vsak tretji zakon, op. p] . Eden od štirih spočetih otrok je splavljen [v Sloveniji vsak šesti, op. p].

Tisti, ki razumejo učenje Cerkve o spolnosti, vedo, kako močno ga je oblikovala skrb za dobrobit vseh otrok, ki bi lahko bili sad spolnih odnosov. Otrokom, ki se rodijo v družine, v katerih oba starša obladujeta svojo spolnost, sta zvesta, stabilna in se veselita otrok, bo veliko lažje, kot tistim, ki se rodijo samskim, nezvestim, odprtim za možnost ločitve ali ločenim. Nauk Cerkve oblikuje tudi zavedanje, da ljudje, ki postanejo starši, na splošno postanejo tudi boljši ljudje; da bi bili dobri starši, morajo namreč v sebi razviti precej velik nabor vrlin. Zaradi teh vrlin pa so lahko tudi dobri zakonci, sodelavci, dobri državljani. Tisti, ki uporabljajo naravne načine načrtovanja družine razvijejo tudi vrline, ki se potrebne za dobro starševstvo; razvijejo sposobnost spolnega samoobvladovanja, potrpežljivost in velikodušnost – in skoraj nikoli se ne ločijo.

Katoličani, ki še nikoli niso slišali zagovora cerkvenega nauka o kontracepciji, so lahko presenečeni nad tem, kako bogata in zdravorazumska je v resnici.

Vir: canfp.org
Prevod: Mica Škoberne

Foto: gerber.com, healthywoman.org, wsnl.co.uk

Za iskrene odnose.
Pridružite se naročnikom iskreni.net!

Dobili boste orodja in spodbude v obliki ekskluzivnih videov in člankov, ki vam bodo pomagale, da ustvarite vzpodbudno okolje za vas osebno, vaš zakon, družino, pa tudi širše. Z naročnino podprete tudi naše delo in omogočite rast ter razvoj tako sebe kot tudi izboljšavo bodočih vsebin za vas in ostale.
Hvala vam!

Naroči se

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja