Cerkev na razprodaji

Do prodaje cerkva ne prihaja le zaradi iskanja svežega denarja za pokitje dolgov, kot pri nas. V zahodni Evropi se cerkve zapirajo in prodajajo predvsem zaradi pomanjkanja vernikov, ki bi jih vzdrževali.

Na stotitne evropskih cerkva je že zaprlo svoja vrata ali pa jim to zaradi upada vernikov šele grozi. Postavlja se vprašanje, kaj narediti z zapuščenimi cerkvami?

Na Nizozemeskem se je leta 2010 kar dobrih 42 % odstotkov ljudi izreklo, da ne pripada nobeni veroizpovedi. Zato prizori iz cerkve v Arnhemu, kjer pod starodavnimi mozaiki Jezusa in svetnikov mladi izvajajo svoje skejterske vragolije, za to državo niso nič več neobičajni. Stisne pa nas, če pomislimo, da so v tej cerkvi sv. Jožefa včasih donele molitve skoraj tisočev molivcev.

Lokalni problemi postajajo državni

Vprašanje, kaj narediti s temi nekdaj svetimi, sedaj pa predvsem praznimi prostori, zaposluje lokalne in celo državne oblasti vedno več zahodnoevropskih držav. Cerkve so kot vsake druge stavbe potrebne vzdrževanja, sicer zaradi propadanja hitro postanejo nevarne. Omenjeno priljubljeno zbirališče mladine želi Katoliška cerkev prodati, vendar zanjo ni resnega povpraševanja.

Podobno žalostno stanje še ne dolgo nazaj večinsko krščanske družbe je zaradi močne sekularizacije navzoče v velikem delu stare, bogate in razvajene evropske celine. Odraža upad zanimanja za vero, povsem praktični vidiki razkristjanjenja Evropa pa so problem ne le za preostale vernike, ampak tudi za vse tiste, ki se zavedajo vloge vere kot močnega povezovalca skupnosti v zelo raznoliki evropski družbi.

»V teh malih krajih imate gostilno, cerkev in nekaj starih hiš – to je pojem za podeželje,« pravi Lilian Grootswagers, ki se bori, da bi ohranili cerkvico v njeni vasi na Nizozemskem. »Z opuščanjem cerkva imamo v naši državi velike težave,« dodaja.

Zanimivo pri tem je, da podatki kažejo, da trendi pri drugih religijah za Evropo niso tako črni. V relatvinih razmerjih gledano ortodoksno judovstvo nekako še ohranja približno enak delež svojih vernikov, medtem ko je število pripadnikov islama – tudi zaradi priseljevanja iz Afrike in Bližnjega vzhoda – v porastu.

Število muslimanov je v Evropi iz okoli 4,1 % prebivalstva stare celine v letu 1990 naraslo na okoli 6 % leta 2010, projekcije raziskovalnega centra Pew pa kažejo na okoli 8 % ali približno 58 milijonov vernikov do leta 2030.

Slovo starih oblik krščanske vere

Za kristjane je zapiranje cerkva tudi čustven dogodek. V teh svetih prostorih so ljudje častili Boga, se obračali nanj v veselju in žalosti, se s svojim Stvarnikom redno pogovarjali – molili. Ta občutek pripadnosti pogrešajo celo marsikateri neverujoči, ki težko gledajo, kako so cerkve vse bolj opuščene in na robu propada.

Ko se župnije ukinjajo in cerkve zapirajo svoja vrata, si lokalne civilne oblasti prizadevajo najti kakšno nadomestno vsebino za vse te zgodovinske objekte. Želijo si, da bi nove dejavnosti kljub temu ohranjale občutek skupnosti. Vendar so nekdanje cerkve prepogosto predrage za vzdrževanje in tudi občine imajo omejen proračun, ki ga lahko namenijo za podporo novim koncertnim dvoranam ali javnim knjižnicam v nekdanjih krščanskih svetiščih. Namesto javnega denarja se zato išče predvsem zasebne investitorje.

Podatki o številu zaprtih cerkva po Evropi so redki, vendar so številke na ravni posameznih držav že dovolj zgovorne. Anglikanska cerkev vsako leto zapre približno 20 cerkva, okoli 200 danskih cerkva ne more več samih skrbeti zase, Katoliška cerkev v Nemčiji pa je v zadnjem desetletju zaprla okoli 515 cerkva.

Najhuje je na Nizozemskem. Predstojniki Katoliške cerkve ocenjujejo, da bo v roku 10 let za bogoslužje neuporabnih kar dve tretjini od njihovih 1.600 cerkva! Podobno tudi tamkajšnje protestantske cerkve napovedujejo zaprtje 700 njihovih cerkva v naslednjih 4 letih.

»Številke so tako ogromne, da bo z dejstom opuščenih in zaklenjenih cerkva soočena vsa družba,« pravi aktivist organizije, ki si prizadeva za ohranitev bogate verske dediščine, »vsakdo bo imel v bližini svojega doma kakšno prazno cerkev.« Zanimivo za zahodno kulturo je, da je ta val upada vernosti zajel predvsem Evropo. Severna Amerika, po drugi strani, se s tem pojavom sooča v znatnejšo nižji meri.

Od tržnice do cirkusa

Cerkve po Evropi so bile stoletja središča skupnosti. Lokalni prebivalci so zato nanje – če ne več osebno versko, pa vsaj kulturno – močno navezani. Zato na vse načine iščejo rešitve za vse te stare in zgodovinsko pomembne stavbe, tudi če gre po novem za trgovine ali poslovne prostore.

Problem je seveda denar za njihovo vzdrževanje. Dokler najemnina še nekako zmore pokriti stroške, ki zagotavljajo varnost in vsaj zadržujejo propadanje, še gre. Potem se hitro ustavi in cerkve gredo bodisi v nadaljnjo prodajo ali pa so prepuščene zobu časa.

Rešitve za nekdanje prostore čaščenje Boga so včasih bolj, drugič manj dostojanstvene. Ena izmed nizozemskih cerkva je tako postala supermarket, druga cvetličarna, tretja knjigarna, četrta telovadnica. Videti cerkev iz 19. sotletja, v kateri lahko sedaj kupite čevlje, ni nič več nenavadnega. Tudi modne izložbe so našle svoj prostor v bivših stranskih kapelah.

V angleškem Bristolu je nekdanja cerkev sv. Pavla postala telovadnica za družbo Circomedia. Novi najemniki pravijo, da so visoki stropi naravnost odlični za akrobatske vaje s trapezom. V Edinburghu na Škotskem pa je bila ena luteranska cerkev spremenjena kar v Frankensteinovski tematski bar.

Za manjše cerkve se zanimajo predvsem posredniki z nepremičninami, ki jih ponujajo kot potencialne bivalne prostore. Zaradi velikega povpraševanja se je na tržišču razvila prav posebna veja posrednikov, ki se ukvarjajo prav s preoblikovanjem nekdanjih cerkvic v nova stanovanja. Anglikanska cerkev pri tem podvigu dejavno sodeluje in nove »vernike« s precej brezsramnimi oglasi o vabi k nakupu.

Brez Boga ostali samo še zidovi

Razgovori ob soočenjih z dejstvi prodaje so za vpletene pogosto tudi zelo osebno boleči, žalostni. Nizozemski avguštinci so pred 40 leti šteli 380 bratov, danes jih je le še 39, najmlajši je star 70 let.

Za najprej omenjeno cerkev, ki je sedaj priljubljeno zbirališče zabave željne mladine, je že jasno, kakšna usoda jo čaka. Trenutni skejterski park bo ostala, dokler bodo najemniki še zmogli kriti stroške, potem jo čaka nov kupec.

Protestantska župnija, ki je njena lastnica, priznava, da z mladino nima težav. »Ne želimo pa, da bi cerkev postala kazino, seks klub ali kaj podobnega,« priznava. »V naših očeh to ni več cerkev, pravzaprav je lahko sedaj v njen karkoli. Podobno kot lahko sedaj v njeni notranjščini vidite sliko Jezusa z rolko. V tem je celo nekaj humorja,« zaključuje.

Vir: WSJ.com