»Duhovnik ni šef, ampak mora hoditi z ramo ob rami s svojo čredo,« je samo ena od močnih misli, ki jih je papež povedal duhovnikom med posebnim srečanjem zanje v letu usmiljenja.
Od 1. do 3. junija je v Vatikanu potekal jubilej duhovnikov in semeniščnikov.
Ob tej priložnosti je imel papež Frančišek zanje duhovno obnovo s tremi meditacijami o usmiljenju, ki so potekale v treh papeških bazilikah (sv. Janez v Lateranu, sv. Pavel zunaj obzidja in Marija Velika). Jubilej se je zaključil v petek, na praznik Presvetega Jezusovega Srca, s sveto mašo na Trgu sv. Petra, med katero je papež še posebej spregovoril o poslanstvu duhovnikov.
Papež duhovnikom na srce polaga, da mora biti dober duhovnik veder in zadovoljen, vključujoč, usmiljen, dostopen, da mora tvegati, si trmasto prizadevati za dobro in si ne bati umazati rok.
Nekaj najmočnejših misli – namenjenih tako duhovnikom kot laikom – lahko preberete spodaj.
S pomočjo milosti se mora naš pogovor z Gospodom osredotočiti naravnost na tisti greh, pri katerem najbolj potrebujemo Gospodovo usmiljenje.
1. Nič nas ne poveže z Bogom bolj od dejanja usmiljenja, saj nam po svojem usmiljenju Gospod odpušča grehe in nam naklanja milost, da v Njegovem imenu izvršujemo dela usmiljenja.
2. »Usmiljenje« rad uporabljam kot glagol. Poklicani smo k »izkazovanju usmiljenja« [v španščini misericordiar], da lahko »prejemamo usmiljenje« [ser misericordiados].
3. Ne moremo meditirati o usmiljenju, ne da bi ga udejanjali. Zato ni dobro, če je molitev preveč razumska. S pomočjo milosti se mora naš pogovor z Gospodom osredotočiti naravnost na tisti greh, pri katerem najbolj potrebujemo Gospodovo usmiljenje, torej tistega, ki se ga najbolj sramujemo in si ga najbolj želimo popraviti.
4. Usmiljenje si umaže roke. Dotakne se, se vpleta, je osebno. Ne ukvarja se »z nekaterimi primeri«, ampak s posamezniki in njihovo bolečino. Usmiljenje presega pravičnost. Z dostojanstvom, ki ga prinaša, usmiljenje dvigne tistega, h kateremu se sklonimo, da bi mu pomagali. Tisti, ki izkazuje usmiljenje, in tisti, ki mu je usmiljenje izkazano, postaneta enaka.
5. Dobri pastir ne uporablja rokavic, ker bi se bal umazati! /…/ Kadar se mu izgubi ovca, pusti vse in jo išče. Nikoli ne pomisli: »Za danes sem naredil dovolj. S tem se bom ukvarjal jutri.«
Pastir, ki sledi Jezusu, ne ostaja v svoji coni udobja. Ne skrbi ga njegovo dobro ime, ne boji se kritike, ampak je pripravljen sprejeti tveganje in se trudi posnemati Gospoda.
Dober duhovnik ne prešteva dobička ali ur, ki jih je delal. Ni računovodja Svetega Duha, ampak usmiljeni Samarijan, ki išče ljudi v stiski.
6. [Dober duhovnik] ne prešteva dobička ali ur, ki jih je delal. Ni računovodja Svetega Duha, ampak usmiljeni Samarijan, ki išče ljudi v stiski. Je pastir, ne nadzornik svoje črede. Svojemu poslanstvu ni predan 50- ali 60-odstotno, ampak mu je predan z vsem, kar ima. /…/ Ne ustavijo ga razočaranja in napori, ampak trmasto vztraja v dobrem, saj je maziljen z Božjo svojeglavostjo, ki nikogar ne izpusti izpred oči.
7. Duhovnik prav tako ne čaka na pozdrave in pohvale drugih, ampak prvi ponudi roko, se odreče opravljanju, predsodkom in mržnji. Potrpežljivo posluša težave in spremlja ljudi, tako da podarja velikodušno Božje odpuščanje. Ne ošteva tistega, ki zapusti pot ali se na njej izgubi, ampak je vedno pripravljen na ponovno vključevanje in preseganje sporov.
8. Ne le, da so vrata [dobrega duhovnika] odprta, ampak gre sam ven in išče tiste, ki skozi njih nočejo več vstopiti. Kot vsak dober kristjan in kot zgled za vsakega kristjana ves čas izstopa iz sebe.
9. Bog se nam nikoli ne utrudi odpuščati. Tudi takrat ne, ko vidi, da njegovi milosti ne uspe pognati globokih korenin v zemljo našega srca, kadar vidi, da je pot težka, polna plevela in kamnov. Ponovno se vrača ter seje svoje usmiljenje in odpuščanje.
10. Najbolje izkazujejo usmiljenje tisti, ki se zavedajo, da jim je bilo odpuščeno in da so poklicani k pomoči soljudem. Osebe, ki so premagale odvisnost, so na primer tiste, ki lahko najbolje razumejo in pomagajo drugim odvisnikom. Podobno je s spovedniki: najboljši spovedniki so običajno tisti, ki se najbolje spovedujejo. Skoraj vsi veliki svetniki so bili veliki grešniki ali pa so se, kakor sv. Terezija, zavedali, da je le Božja milost preprečila, da to niso postali.
Vir: en.radiovaticana.va
Foto: catholicherald.co.uk
Za iskrene odnose. Pridružite se naročnikom iskreni.net!
Dobili boste orodja in spodbude v obliki ekskluzivnih videov in člankov, ki vam bodo pomagale, da ustvarite vzpodbudno okolje za vas osebno, vaš zakon, družino, pa tudi širše. Z naročnino podprete tudi naše delo in omogočite rast ter razvoj tako sebe kot tudi izboljšavo bodočih vsebin za vas in ostale.
Hvala vam!