Kaj je otrokom pomembnejše: velik zaslon ali družina, ki se skupaj stiska na kavču?

Foto: Shutterstock

Ko govorimo o tehnologiji, je naša družina malo posebna. Otroci nimajo pametnih telefonov. Nimamo tablice. Niti televizorja. Kar seveda ne pomeni, da nikoli ne uživamo ob skupnem ogledu dobre risanke ali filma. Res pa je, da naš ogled ne spominja ravno na domači kino. Pri nas se stisnemo na kavču, prižgemo prenosnik, ki ga postavimo na stol, in ogled se lahko začne.

Naši otroci prijateljujejo z edincem, ki živi v bližini. Doma ima Playstation, televizor z orjaškim LCD zaslonom in svoj lastni prenosnik. Ampak filme najpogosteje gleda pri nas doma. Stisnjen na kavču, na katerem že tako ni dovolj prostora. Pred prenosnikom, ki res ne zagotavlja najboljše filmske izkušnje. Skupaj gledamo film in se valjamo od smeha.

Se znamo starši osredotočiti na stvari, ki štejejo?

Sodobni starši smo zelo obremenjeni s skrbjo, da svojemu otroku ne bomo dovolj nudili. Bojimo se, da ga bodo vrstniki izločili, če ne bo imel dovolj dobrih superg. Da bo ostal računalniško nepismen, če bo odraščal brez pametnih naprav. Da ga bodo zafrkavali, če ne bo imel svoje sobe in igralne konzole, če se na počitnice ne bo vozil z letalom in če ne bo imel visoke žepnine.

Na žalost je to včasih celo res. Vsak otrok, ki izstopa – pa naj bo to zaradi govorne napake, drugačnega sloga oblačenja ali čudaških staršev, ki mu ne kupijo telefona – se bo soočil z zunanjim pritiskom. Ampak s pritiskom se bodo soočili tudi otroci, ki imajo vse. Samo da bo ta pritisk nekoliko drugačen. In da bodo otroci nanj slabše pripravljeni.

Kljub temu se starši vse prevečkrat osredotočamo na materialno. Pri tem pozabljamo tisto, kar je otrokom najpomembnejše in kar je ključno tudi za njihov razvoj: da imajo družino, ki je rada skupaj. Otroci hrepenijo po povezanosti, po tem, da si zanje vzamemo čas, po skupnih trenutkih, stiskanju in ravsanju, skupnem branju. Hrepenijo po tem, da nas zanima, kaj se jim dogaja, in po tem, da smo preprosto radi z njimi.

Starši pogosto pozabljamo na tisto, kar je otrokom najpomembnejše in kar je ključno tudi za njihov razvoj: da imajo družino, ki je rada skupaj.

Usedimo se skupaj na kavč!

Ko začnejo otroci odraščati, postane to hrepenenje bolj prikrito. Včasih se zdi, da ga sploh ni več. Otrok, ki nas je še pred kratkim rotil, naj se igramo z njim, se zapre v samoto svoje sobe. Vendar tudi najstniki še kako hrepenijo po povezani družini, v kateri se počutijo varne in sprejete. Pa čeprav to izražajo na bolj … najstniški način.

Težava edinca, ki pri nas gleda filme, ni toliko v tem, da nima bratov in sester. Morda je zaradi tega včasih osamljen, vendar sorojenci sami po sebi ne bi rešili situacije. Njegova težava je, da sta starša cele dneve v službi, on pa pogosto prepuščen samemu sebi. Svojo odsotnost kompenzirata z dragimi elektronskimi napravami, najrazličnejšimi tečaji, počitniškimi varstvi, izbranimi oblačili. Otrok pa si želi samo tega, da bi se kdo z njim usedel na kavč in odigral partijo kart ali si ogledal film. Pa čeprav na starem prenosniku.