Spolno dozorevanje hčerke izziva mamino osebno rast

Foto: Shutterstock

Veliko govorimo puberteti in odraščanju naših hčera. Toda pogosto pozabimo na to, da se ne spreminja samo hčerka. Vsaj ne bi se smela spreminjati samo hčerka. Tudi mama mora vstopiti v nove čevlje in ti čevlji so za marsikatero žensko preveliki.

Zakaj gre?

S tem, ko postajam mama spolno zrele ženske, postaja moja vloga drugačna kot je bila, ko sem bila mama majhne deklice. V naravi se te stvari odvijejo tako, da se starši in mladiči, ko slednji dosežejo spolno zrelost ali ignorirajo ali oddaljijo. Ljudje seveda nismo živali, kljub temu pa se odnos spremeni in to na globoki ravni. Če si ti tega ne priznamo in vztrajamo v nekih pretesnih vlogah, delamo škodo sebi in drugim.

Sneguljčica je pravljica za mame

Ni treba, da se mama in hčerka s hčerkino spolno zrelostjo oddaljita, se pa mora njun odnos spremeniti. O tej dinamiki precej brutalno govori kar nekaj pravljic. Sneguljčica pravzaprav sploh ni pravljica za otroke. Sneguljčica je pravljica za mame. Ženska – mama – (v primeru pravljice za lažje sprejetje nezavednih dejstev mačeha) – se mora s spolno zrelostjo svoje hčerke na nek način posloviti od svoje mladosti in začeti svojo pot poslavljanja s središča življenja. Če mama tega ne sprejme, postane hudobna mačeha, ki svojo hčer sabotira in zastruplja njen zrak. Vse to se dogaja na nezavedni ravni.

O tej dinamiki nadvse zanimivo pripoveduje psihiatrinja dr. Breda Jelen Sobočan v podcastu Na robu: »To je zgodba, ki jo na neki način mama pripoveduje sebi. Kakšen odnos naj ima do svoje hčerke, ko bosta njena seksualnost in ženskost začeli usihati in bo pred njenimi očmi zrasla mlada, lepa ženska, ki se bo spremenila v seksualno bitje. Z njo mame naslavljamo svojo zavist in vpetost v generacijo, kjer smo po naravnem redu eno generacijo bliže smrti kot hčere.«

Sodobni svet nas sicer prepričuje, da temu ni tako, da se mladost izjemno podaljšuje, da so tudi 50+ letnice zelo hude mačke in tudi vsekakor so. Našega življenja ni konec. Toda glavni čas naše plodnosti je minil. Čas je, da stopimo korak proti izhodu in počasi dajemo prostor tem, ki prihajajo za nami. Oni bodo poslej nosilci življenja.

Nov čas, novi odnosi

Seveda gre za večletne in postopne procese. Ki so dobri, tako za mamo kot hčer. In so odlična priložnost, da se povežemo na novi ravni. Kot dve ženski. Ena na začetku svoje poti in druga, ki je je že kar nekaj prehodila. Toda če mama obtiči v svoji vlogi “mlade” ženske, kljub temu da ima že otroke, ki so sami spolno zreli, bo obtičala tudi v svojem osebnostnem razvoju. Ker življenje gre vedno le naprej, nikoli nazaj. Istočasno izgublja priložnost, da bi svojo hčerko uvedla v skrivnosti te poti in ji zaupno predala svoje življenjske izkušnje. Svoja spoznanja – o svetu, odnosih, moških … Da ne bo naših hčera o spolnosti učil le splet in potrošniška družba ali pa nenazadnje kak konservativni zadrtež, ki ni nikoli strastno ljubil. Da se ne bodo naše hčere o nosečnosti in porodu učile od neznank na Facebooku.

Predaja znanja potrebuje globok odnos

Zato, da predamo znanje o skrivnostih življenja potrebujemo odnos. Ne odnos vsemogočna mama in nebogljena hči. To je bilo primerno v vrtcu. Ampak odnos modre starejše ženske in odnos skrivnostne lepotice, ki nastaja. Mama je morda ženska, pomočnica, skrbnica … ki stopi na stran, da lahko njena hči zasije. S tem zasije tudi mama sama. Nič zato, če ima morda doma še enega dojenčka ali pa ga bo šele dobila. Vse življenje prehajamo iz različnih vlog.

Če mama v svoji hčeri ne vidi skrivnostne lepotice in čudovite mlade ženske, ki nastaja, kako se hčerka sama bo videla kot tako?